Ko smo se leta šestintridesetega, v mojem šestem letu, preselili iz Device v Polju v Ljubljano, v predmestno Zeleno jamo, a vendarle v mesto, je bilo tu zame marsikaj nenavadnega. Tu so vsako nedeljo dopoldne, takoj po maši, ulice oživele s praznično oblečenimi moškimi, z moškimi v snežno belih srajcah s trdnimi ovratniki in s kravatami, v temnih gvantih in klobukih, ki jih je pot vodila v Ljubljansko ulico, pravzaprav k, ki so omejevale velikanski prostor med Kolinsko tovarno in Tovarno kleja. Razburjeni in z denarnicami v rokah so se zbirali pred ogromnim vhodom, ki se je z visokimi stebri in s polkrožnim svodom dvigal iznad plank in spominjal na vhod v farmarski ranč, kakršnega je bilo mogoče videti samo v kavbojskih filmih, na njem pa je z rdečimi črkami pisalo: SLOVAN.