Ta katolicizem - točneje protireformacija - je dal tem srednjeevropskim ljudem tudi podobno čutenje, poudarjen čut za vzvišeno, lepo in ganljivo, obenem pa je dal tem krajem tudi razmeroma enako podobo: pozni barok. Saj skoraj ni razlike med starimi mestnimi središči v tem prostoru, med Ljubljano, Gradcem, Zagrebom,, Budimpešto, Prago, Krakovom in Varšavo! Vendar to ni rani italijanski barok, barok Francesca Borrominija in Giana Berninija, barok agresivne in optimistične katoliške Cerkve, ki je preživela udarce protestantskih očitkov in se upa spet izzivalno odevati v zlato in posvetno bogastvo, veličati moč institucije ne, to je barok umirjenih, zvestih ljudi, ki jim ni toliko za veličino in moč Cerkve, kolikor za pobožno čustvo in obnovljen občutek vesoljne skupnosti.