V evropskih ljudeh je bilo sicer še vedno precej nostalgije, še vedno dovolj prav otipljivega stremljenja po božji veličini in transcendentnem smislu, vendar je bilo to stremljenje zdaj bistveno drugačno, stvarnejše: v odsotnosti in Cerkve je bilo zdaj to njihovo kolektivno bitje, je bil narod in je bila narodna država. In to narodna država, ki se celo v ni uresničila v narodu, temveč v absolutistični monarhiji in v kralju, v Angliji pa v ekonomskem imperializmu, in ki je bila v prvi vrsti moč, če ne kar velesila in nasilje, spričo katerega sta bila srednjeveško nasilje Petega in Torquemadova inkvizicija le slabo organizirana surovost. Tedaj tej komediji še nismo mogli predvideti tragičnega konca.