To je seveda zapeljiva slepota, ki lahko človeka začasno obvaruje življenjske dinamike, toda ta isti človek kaj kmalu ugotovi, da svet in človek le nista eno, da obstaja med svetom in človekom nepremostljiva razdalja, in že se znajde v tragediji in toči grenke solze. To pa je tragedija, ki je hipokritični domislek prav tega antropomorfnega odnosa do sveta in njegova posledica, posledica zlaganega sveta, ki si ga je humanistični človek sam zgradil. Strinjal sem se torej s tem, da antropomorfna naravnanost zastira pogled na stvarni svet in da zamegljuje celo človekovo religiozno stremljenje.