je skoraj čez noč zamenjal človek, krščansko občestvo komaj prebujeni narodi, papeža in celo Jezusa Kristusa samega pa absolutni monarhi in mogočni poglavarji kronskih republik. V evropskih ljudeh je bilo sicer še vedno precej nostalgije, še vedno dovolj prav otipljivega stremljenja po božji veličini in transcendentnem smislu, vendar je bilo to stremljenje zdaj bistveno drugačno, stvarnejše: v odsotnosti in Cerkve je bilo zdaj to njihovo kolektivno bitje, je bil narod in je bila narodna država. In to narodna država, ki se celo v ni uresničila v narodu, temveč v absolutistični monarhiji in v kralju, v Angliji pa v ekonomskem imperializmu, in ki je bila v prvi vrsti moč, če ne kar velesila in nasilje, spričo katerega sta bila srednjeveško nasilje Petega in Torquemadova inkvizicija le slabo organizirana surovost.