Ljudje so se osvobodili hierarhične cerkvene more in kaj kmalu so se čutili poklicane za čisto posebno, veliko svetlejše in zanosnejše poslanstvo. je skoraj čez noč zamenjal človek, krščansko občestvo komaj prebujeni narodi, papeža in celo Jezusa Kristusa samega pa absolutni monarhi in mogočni poglavarji kronskih republik. V evropskih ljudeh je bilo sicer še vedno precej nostalgije, še vedno dovolj prav otipljivega stremljenja po božji veličini in transcendentnem smislu, vendar je bilo to stremljenje zdaj bistveno drugačno, stvarnejše: v odsotnosti in Cerkve je bilo zdaj to njihovo kolektivno bitje, je bil narod in je bila narodna država.