To razkriva še eno slovensko posebnost: pomanjkanje smisla za velikopotezno institucionalno, državniško življenje. Obenem pa je bila ta peščica zanesenjakov tudi porok planiške trdoživosti: tem ljudem je namreč z njihovo elementarno pobudo uspelo vedno znova oživiti ne samo tradicijo in stroko, temveč tudi planiškega duha, ki je vedno znova ustvaril plebiscitarno razpoloženje in dal Planici njeno ljudskost. Tej peščici ljudi je celo v najsiromašnejših časih uspelo iztisniti iz tega skopušnega ljudstva velikodušen prostovoljni prispevek, letargijo pa spremeniti v zanos.