In tako imamo že od vsega začetka, odkar prebivamo v teh krajih, do mesta in urbanizirane skupnosti čisto poseben odnos: privlači nas kot družbeno in gospodarsko razvitejša oblika življenja, hkrati pa nas odbija kot izmaličena, nenaravna oblika življenja, v kateri so prvobitne človekove vezi z naravo pretrgane. Mesto je za nas največkrat leglo korupcije, nedotaknjena narava pa vir poštenosti, zdravja in lepote... (Na drugem, socialnem področju je ta naša duhovna razklanost še grozovitejša: če hočemo biti zvesti svoji narodnosti, se moramo odreči mestu kot socialni promociji in ostati zvesti kmetstvu in zemlji, s čimer se v imenu naroda prav masohistično opredeljujemo za revščino in trpljenje).