Največ tega je prišlo na dan ob Rebulovi obnovi njegovih srečanj s tržaškimi italijanskimi intelektualci, s Ciakom, Magrisom in Ferrucciom Folkom. V vseh treh primerih nastopa kot Italijanom nepoznan slovenski pisatelj, vendar pisatelj z bogato in kvalitetno literaturo, ki pa je Italijani ne poznajo in so zaradi tega kar se da siromašni. Zavedajo se tega svojega siromaštva in se ga po malem celo sramujejo, vendar kljub temu ne naredijo ničesar, da bi prišlo do sporazuma in medsebojne oploditve.