To je prikazen abstraktnega humanizma, ki mu je kaj malo mar dejanska človeška sreča. V resnični veri je vsak človek, vsaka živa duša na svetu, pretekla, sedanja ali prihodnja, vzvišen in nedotakljiv cilj, a ne sredstvo; vse je poklicano in izvoljeno, vse ima svoj namen in vse ima enako pravico do življenja in sreče. Socializem pa je hočeš nočeš oblika etatističnega pozitivizma, ki človeško skupnost spreminja v državno božanstvo in ji daje suverene pravice, da razpolaga z vsemi človeškimi pravicami in svobodami.