Ta perspektiva pa ne daje življenju nikakršne vrednosti, temveč povzdiguje nekakšne zemeljske cilje, nekakšnega zemeljskega, ki vlada na kupih ljudskih trupel in na razvalinah večnih vrednot, brez absolutnega pomena osebnosti in brez absolutnega, osmišljajočega izvora. Večne vrednosti preteklosti in sedanjosti so zavržene, z njimi pa seveda kot najškodljivejša tudi pomisel o drugem svetu: nadčloveški objekt človekove volje je izgubljen. Človekova volja ostaja sama s seboj, obrnjena k sebi in k oboževanju sebe, pri čemer ostaja brez vsebine.