Tako se ta religija zaplete v strašno protislovje, iz katerega ne najde več izhoda. Namesto večnega postavi zemeljskega in vzpostavi religiozni patos človeštva, ki je poslej prepričano, da si povsem zadostuje. Ta perspektiva pa ne daje življenju nikakršne vrednosti, temveč povzdiguje nekakšne zemeljske cilje, nekakšnega zemeljskega, ki vlada na kupih ljudskih trupel in na razvalinah večnih vrednot, brez absolutnega pomena osebnosti in brez absolutnega, osmišljajočega izvora.