Ta religija ima svojevrsten socialistični patos, prežet z nadzgodovinskim ateizmom, in ta patos nosi s seboj pobožjenje človeštva, ki ureja odnose v svetu ne samo mimo, temveč tudi proti Bogu.
To je boj proti vsem nekdanjim vrednotam, da bi lahko proletariat postal najvišja in edina vrednota. To se pravi, da se socialistična religija začenja tam in tedaj, ko se vse človeško življenje in celotna duhovna zgradba podredi vsakdanjemu kruhu, ko se človek v imenu pravične delitve zemeljskih dobrin odreče svoji primarni duhovni vlogi, ko se človeštvo ali njegov izbrani del proletariat - spremeni v božanstvo in začne graditi svoj socialistični babilonski stolp.