In v tesnem prostoru med natrpanimi knjižnimi policami sem med radovedneži odkril čisto drugačne ljudi. To niso več nekdanji slavisti in njihovi prijatelji, ki so imeli udeležbo na podobnih srečanjih za sestavni del svojega poklica, literaturo pa za služenje vrlemu slovenskemu narodu in lepoti slovenskega jezika, če ne celo poveličevanju slovenstva, torej za služenje nečemu zunaj njih samih. (Razumevanje umetnosti kot najčistejšega narodnega izraza je na Slovenskem še vedno najbolj razširjeno, pa čeprav je to razumevanje, ki ga je konec dvajsetih let zagovarjal in ki ga je da bi spravil pod varnejšo streho vsaj nekaj katoliške dogme - podpiral tudi, zavrnil pa že v tedanjem Ljubljanskem tedanji liberalni individualist).