Tako preroške in tako mračne napovedi o človekovi usodi v socializmu, v taki ali drugačni obliki državnega socialnega reda, ni pred temi napovedal nihče. Tako do kraja razvite vizije teokracije, se pravi božje vladavine kot merila človeškemu dogajanju, v kateri se uresničuje tako polnost človekove osebe kot nadosebne skupnosti, ni mogoče najti ne v zahodni ne v srednjeevropski literaturi. In kot merilo še danes ni preseženo.