To je pravzaprav edini pogum, ki ga dolgujemo sami sebi: biti pogumen za najnenavadnejše in najčudnejše, kar nas lahko doleti na naši življenjski poti. Dejstvo, da smo bili ljudje v tem smislu strahopetci, je prizadejalo našemu življenju neskončno škodo: prikazenska doživetja, ves tako imenovani »svet duhov«, smrt, vse te nam tako sorodne stvari smo z vsakodnevnim upiranjem tako iztisnili iz življenja, da so naša čutila, s katerimi bi jih lahko prestregli, že popolnoma zakrnela. Da o Bogu niti ne govorimo.