Vsi ti privilegiji in vse to bogastvo pa bi bilo opravičljivo in samoumevno samo v primeru, če bi služilo svojemu dejanskemu namenu, osebni svobodi, služi pa prav nasprotnemu - Krleževi sužnosti. V njegovem vzvišenem besedovanju ni namreč niti sledu o avtonomni intelektualistični drži, temveč le lakajska služba ideologiji oblastniškega aparata. (Tako se potrjuje njegova lastna ugotovitev, da človek, ki se obda z lakaji, postane tudi sam lakaj.)