Pri tem ni žaljiva samo preproščina krležijanske pameti, torej tista preproščina, ki je v političnih krogih tako zelo čislana zato, ker je tako zelo uporabna, pa čeprav je z njo intelektualec ponižan na najnižjo raven. Veliko bolj je žaljivo tisto, kar se je s to miselno korifejo zgodilo na socialnem področju, torej sam socialni položaj. Ta marksistični pamfletist je v svetu razrednega sovraštva, ki mu ga je uspelo poglobiti do nerazumnosti, sedel na prestol zmagovitih in se zdaj vede na njem kot najzaslužnejši oblastnik, ki si lasti privilegije kot nekaj samoumevnega: institucionalne poltrone, oprode in lakaje, državna letovišča, plasma svojih knjig s pomočjo konzulov in ambasadorjev...