Tudi spomini Ćengića na se v Delu vlečejo iz sobote v soboto, naj so še tako neokusni. Pri tem ni žaljiva samo preproščina krležijanske pameti, torej tista preproščina, ki je v političnih krogih tako zelo čislana zato, ker je tako zelo uporabna, pa čeprav je z njo intelektualec ponižan na najnižjo raven. Veliko bolj je žaljivo tisto, kar se je s to miselno korifejo zgodilo na socialnem področju, torej sam socialni položaj.