Ne glede na razlike med njima, je najadekvatnejši izraz tega liberalizma Tavčarjeva povest Cvetje v jeseni: povest o slovenskem meščanu, advokatu, ki v Ljubljani, nastlani še z barjanskim senom in konjskimi figami, pri devetintridesetih letih ugotovi utrujenost od meščanskega življenja in zahrepeni po kmečki idiliki; povest o meščanu, ki zapusti mesto brez otipljivega socialnega, moralnega in političnega motiva in ki svoji individualni svobodi predpostavi svoje kmečke korenine, rod in narojeno... Z drugimi besedami: povest o meščanu, ki svoji svobodi predpostavi sužnost. Ta slovenski liberalizem je soroden nemškemu liberalizmu, ki je prav tako ubežniški in ki ga je opredelil Mann v svojem znamenitem predavanju o umetnosti romana.