Tako pozitivnih sestavin liberalizma res ne moremo črpati iz lastne kulturne dediščine kot nekaj organsko slovenskega.
Pri tem seveda nimam v mislih buržoaznega liberalizma, ki človekovo osebno svobodo enači s pridobitniško svobodo, s pravico do svobodnega razpolaganja s kapitalom in do izkoriščanja soljudi; tudi ne liberalizma, ki proklamira enakost in bratstvo v imenu združevanja narodne moči v en sam razred, v politično in ekonomsko oblast buržoazije. V mislih imam liberalizem, ki po eni strani poganja korenine iz demokratizma grškega polisa in zakonito razmejuje odnose med posameznikom in skupnostjo, po drugi strani pa povzema tudi krščansko tradicijo in je liberalizem v imenu posameznikove avtonomije in njegove osebne svobode.