Toda prav v tej pripombi, v »narodnem kot elementu eksistence«, je bila najlepša priložnost, da svoj odnos do narodnega še poglobimo. Žal ga nisem pravočasno podprl: uklonil sem se razpoloženju in mišljenju večine, nazadnje pa se je izkazalo, da nam manjka prav ta provokativna poglobitev tako eksistencialne kot narodne problematike. Tudi zdaj imam v mislih trinajsto poglavje iz Pavlovega prvega pisma Korinčanom: »Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, vednost bo prešla, ljubezen pa nikoli ne mine.«