»Politična dejavnost je nujna,« je rekel sam, »toda podrejena.« In res: kadar koli sem prišel k njemu in me je povabil k svoji mizici pri kavču, ki je bila z vseh strani založena s tujimi in domačimi časopisi in revijami, na mizici pa je stal kamnit pepelnik, iz katerega so se ogorki in pepel vsipali v njegovo naročje, je najprej malo popolitiziral. Tedaj so se mu oči svetile, lasje plapolali in je, ves v nekakšni ekstatični vznemirjenosti, ki je spominjala na verskega reformatorja, rdel v lica in se hahljal, dovzeten tudi za kakšen dovtip, vendar je bila to vedno le začetna zadrega.