To pa nikoli ni šlo skupaj s političnim pragmatizmom, zato ga je bilo najboljše od časa do časa očrniti. »Politična dejavnost je nujna,« je rekel sam, »toda podrejena.« In res: kadar koli sem prišel k njemu in me je povabil k svoji mizici pri kavču, ki je bila z vseh strani založena s tujimi in domačimi časopisi in revijami, na mizici pa je stal kamnit pepelnik, iz katerega so se ogorki in pepel vsipali v njegovo naročje, je najprej malo popolitiziral.