Nisem se ji mogel pridružiti v tej nekoliko mračni podobi sveta, vsaj ne v Kocbekovem imenu, ker se mi je zdel vedno svetal in zadovoljen, še bolj pa sem se uprl besedi svetnik. Da, svetnik, prav gotovo, če je ta beseda izpeljana iz besede svet, zakaj tako zemeljskega človeka, kot je bil, nisem srečal ne prej ne kdaj pozneje. Vendar je bil v tem mojem uporu zoper svetništvo tudi nezaveden strah, strah za Kocbeka: če ne bo dovolj zemeljski, sem si mislil, ne bo svetnik.