In kadar je spregovoril, so me bila sama ušesa. Tedaj sem se stežka prebijal skozi personalistično filozofijo, Emmanuela Mouniera, in Mauricea, ki so jih tiskali v povzetkih v cirilmetodijski reviji Nova pot, se lovil za posameznimi besedami in se zapletal vanje, iz Kocbeka pa so prihajale jasne, postavljene v globoko medsebojno zvezo, kot sestavni del njegove življenjske skušnje. »Ne,« se je vračal k mojemu problemu, »teh posamičnih položajev ne smete imeti za polarizacije, ki bi si bistveno nasprotovale.