Že dolgo pred tem sem si želel zbližati se z njim, okusiti čar njegove osebnosti še neposredno. Večkrat sem ga spremljal z očmi na njegovih sprehodih po Tivoliju, samotnega, nekoliko ekscentričnega sprehajalca z rokama na zadnjici, ki se je nenadoma zapičil v kostanjev sadež, ga brcnil in sproščeno pohitel za njim, četudi se je zakotalil s poti v nepokošeno travo. In nekoč, ko smo v številnejši druščini sedeli za vrtno mizo pri Figovcu, je Kocbeka z enega njegovih tivolskih sprehodov prineslo prav tu mimo in nam je prisedel.