Tisti prestižni opazovalec nad zelenojamskimi strehami, ki mi kot otroku nikdar ni dal miru in sem bil pred njim vedno grešen, vedno, četudi sem se skril v temo tega ali onega zajčnika. Tisti, ki mi je kljub svoji zahtevnosti, ki me je tiščala k tlom, dajal še eno razsežnost, navpično, ob kateri sem nekoliko lažje dihal in po zaslugi katere moje življenje le ni bilo eno samo pre kletstvo in anatema, temveč tudi vesela, nepredvidljiva prigoda. In tudi zdaj sem zadihal z nekoliko polnejšimi pljuči.