Priznati pa moramo seveda, da se vse te ugotovitve nanašajo le na širši razkrojevalni proces humanistične vere, ki se za markizovega življenja najbrž še ni izrazil v tako radikalni obliki, saj se je vera v človekove božanske sposobnosti ohranila do današnjega dne in obvladuje tudi še nas same. Preden torej napravimo kakršenkoli dokončen sklep o Sadovi duhovni naravi in naši sorod nosti z njo, je skoraj nujno, da se najprej nekoliko pomudimo ob njegovem pisanju samem. Že ob površnem prelistavanju Sadovih del nam postane očitno, da je tudi markizov pristop k svetu humanističen, aktivističen, predvsem pa moralističen.