Vsekakor smo se s tem že približali tistim globljim vzgibom našega zanimanja za ozloglašenega markiza. Priznati pa moramo seveda, da se vse te ugotovitve nanašajo le na širši razkrojevalni proces humanistične vere, ki se za markizovega življenja najbrž še ni izrazil v tako radikalni obliki, saj se je vera v človekove božanske sposobnosti ohranila do današnjega dne in obvladuje tudi še nas same. Preden torej napravimo kakršenkoli dokončen sklep o Sadovi duhovni naravi in naši sorod nosti z njo, je skoraj nujno, da se najprej nekoliko pomudimo ob njegovem pisanju samem.