Prej tako harmoničen in celovit svet je v procesu samega aktivističnega humanizma začel razpadati na človeka in, na slepoto čustev in jasnost razuma, na krepostno in izprijeno, dobro in zlo, predvsem pa na utvaro in stvarnost. Ta svet dvojnosti in dualističnih kategorij pa je že duhovni svet, v katerega lahko postavimo marsikatero de Sadovo delo, ne da bi seveda hoteli s tem njegovo pisanje do kraja opredeliti ali podčrtati tisto, za kar nam trenutno gre - temelje naše duhovne sorodnosti z markizom. Vsekakor smo se s tem že približali tistim globljim vzgibom našega zanimanja za ozloglašenega markiza.