Vse te partizanske peripetije so se mi zdele kot plemenit, isker konj, ki vihra skozi gozdove, pa kot jezdec na njem, ves čas v nekakšni ekstazi, vendar trdno v sedlu in z vajetmi v rokah, ki so sicer trzale zdaj na to zdaj na drugo stran, a se mu nikdar niso izmuznile. In ko sem bral, sem tudi jaz jezdil z njim, ves čas v nekakšni ekstazi in ves čas v strahu, da me bo zdaj zdaj vrglo - ne iz sedla, temveč iz postelje. In nazadnje me je res vrglo in sem se pognal k bratu: »Tega človeka moraš spoznati,« sem ga pocukal za ramo.