Tedaj je, nekoliko ponižan in načet, odkolovratil po predmestnih ulicah, ko se mu je na vsem lepem zazdelo, da je zaslišal Gelsominino trobento. Ves napet se je napotil za tem glasom in nekaj časa kot zgubljen taval med predmestnimi vrtovi, nazadnje pa se je znašel na morski obali, kjer se je zgrudil v pesek in zahlipal kot nebogljen otrok. Brez Gelsominine ljubezni mu kratko malo ni bilo več mogoče živeti.