V gostilni se je napil, zarobantil, še enkrat preizkusil svojo izzivalno telesno moč, ki pa kljub vsemu ni bila več tolikšna, da ga gostilničar in gostje ne bi ugnali in vrgli na cesto. Tedaj je, nekoliko ponižan in načet, odkolovratil po predmestnih ulicah, ko se mu je na vsem lepem zazdelo, da je zaslišal Gelsominino trobento. Ves napet se je napotil za tem glasom in nekaj časa kot zgubljen taval med predmestnimi vrtovi, nazadnje pa se je znašel na morski obali, kjer se je zgrudil v pesek in zahlipal kot nebogljen otrok.