In to je držalo; in bilo je prav žalostno, če ne kar grozljivo, ker se je ta čustvena zmeda v meni kljub vsemu kar ponavljala in se trdoživo ohranjala. Morda je res terjal od mene le doslednejši aktivizem, premočrtnejšo pot in bolj premišljeno delovanje, toda v bistvu je imel prav: če sem že izdajal njega, filozofa in sociologa, ne bi smel več izdajati sebe, ki sem se oklical za pisatelja. V resnici sem bil še vedno družbeni aktivist, v katerem se je visoko mišljenje o sebi prepletalo z dvomom in nemočjo, družbena aktivnost s poudarjenim zasebnim interesom in neprizadetost s sentimentalnostjo.