Ta solzavost in razneženost me je obvladovala še toliko bolj, ker je iz teh čustev rastla silna moč, razpoloženje za marksizem namreč, ki je bil ključ za ureditev sveta in odrešitev človeka in njegove nedolžnosti. V nemoči sem bil močan, v krhkosti in ogroženosti trden... Toliko močnejši in trdnejši, kolikor sem ta isti marksistični ključ uporabljal tudi za družbo, v kateri sem živel, uporabljal drugače od oblastnikov in sem bil revolucionar.