Literati v imenu literature še po zmagi revolucije, ko je že povsem jasno, komu gre oblast in čast na Slovenskem, terjajo svojo prejšnjo avtonomijo in nekdanji pomen, ne da bi spoznali, v čigavem zeljniku so se doslej hranili in kdo je pravi gospodar tega zeljnika. Še naprej se vztrajno držijo ustaljene literarne poti na Slovenskem, in samo kot taki, kot privesek politike in političnega, še nekaj pomenijo (Perspektive, Oder 57, Problemi). Pri tem razrahljano literarno in politično vero izpodbijajo in nadomeščajo z obnovljenimi religioznimi močmi, dokler tudi sami ne začutijo neobstojnosti, mitičnosti slovenske literature in njene notranje razklanosti.