In kot taka je bila slovenska literatura ne samo religiozna, politična, ampak tudi akcijska. In tudi sprejemali smo jo samo kot tako, saj najbrž ni naključje, da celo naši najizbranejši duhovi živijo v naši zavesti predvsem po svojih parolah: Na primer,: »Največ sveta otrokom sliši Slave. Tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosto vol′jo vero in postave.«