Slovenska literatura je dvakrat mit: najprej po svojem družbenem in političnem pomenu, ki ji ga pripisujemo in ki je po svoji naravi tolikšen, da najbrž ni ne literature ne naroda na vsem širnem svetu, ki bi ju mogli s tem slovenskim fenomenom vsaj primerjati; potem po svoji presežnostni moči, ki je spet tolikšna, da bo prej ko slej povzdignila kar onkraj, v naročje samega. Zakaj je s slovensko literaturo tako, skoraj ni treba podrobno obnavljati.