To je torej humanizem. Prav nič od tega, kar je naznanjal in po čemer smo hlepeli: ni ne istovetnost človeka in narave, ne medčloveška ljubezen in sožitje, še najmanj pa Človek-Bog, sploh nič stvarnega in otipljivega razen žrtev, ki smo mu jih nemalo žrtvovali tudi, zato pa toliko trdovratnejši mit, ki prikriva naš dejanski položaj in nas še kar naprej razoseblja in ogroža. Pripoveduje nam pravzaprav o tem, v kolikšni meri je lahko človek sprt s samim seboj in kolikšna je razlika med tistim, kar načrtuje, in tistim, kar uresničuje.