Tako se je človek z doslednim razvrednotenjem, ki je bil prostor medčloveškega sporazumevanja in vir človekove svobode, pahnil v razčlovečenje, v razpršitev in dekompozicijo svoje osebe. To pa je položaj ali stanje, ko humanistični človek bolj kot kdaj terja svojo suverenost. To je trenutek materialističnega prevrednotenja, trenutek revolucije, v katerem humanistični človek, ki je dokončno postavil svoj zadnji cilj v sebe samega in ki ne zmore več stroja sveta, začne z obupno vojno, da bi z vztrajanjem radikalnega ateizma vzpostavil popolnoma novo človečnost.