V drugem primeru pa je obsojen na to, da vsa svoja božanska stremljenja in nagibe prikriva in potiska vase, da postaja vse bolj nevrotičen in preobčutljiv, skratka, vse tisto, kar je predmet psihoanalize in psihoanalitikov. Tako se je človek z doslednim razvrednotenjem, ki je bil prostor medčloveškega sporazumevanja in vir človekove svobode, pahnil v razčlovečenje, v razpršitev in dekompozicijo svoje osebe. To pa je položaj ali stanje, ko humanistični človek bolj kot kdaj terja svojo suverenost.