Temu človeku ne preostane drugega kot nasilno uveljavljanje sebe samega zoper sočloveka, kar še najbolj ustreza njegovi naravi, ali pa kapitu lantski umik in zapiranje v svojo notranjost. V prvem primeru si prisilno prilašča sočloveka in ga podreja svoji želji in volji, vendar na prav nič božanski način, saj se s posiljevanjem zgublja prav vse, kar naj bi bilo človeškega in božjega, in to tako v njem kot sočloveku. V drugem primeru pa je obsojen na to, da vsa svoja božanska stremljenja in nagibe prikriva in potiska vase, da postaja vse bolj nevrotičen in preobčutljiv, skratka, vse tisto, kar je predmet psihoanalize in psihoanalitikov.