Slava je zdaj, kot je napisal eden sodobnikov, slava monarha ali rokodelca, čaščenega po njegovih delih, v katerih človek slavi svojo lastno popolnost. Vendar tu je še meščanstvo - ne seveda samo slovensko - in njegov optimistični racionalizem, v okviru katerega Človek, ki že tako in tako ne priznava več meril nadnaravnosti, sam prevzame božansko vsebino. In prevzame jo tako, da se od nadnaravnega do kraja odtrga, da se odpre svoji lastni dobroti in skuša z orožjem svojega razuma zavojevati vse bogastvo in vse skrivnosti sveta.