In tedaj se nas končno prime tudi humanizem, seveda v nekoliko razblaženi obliki, kakršno je dopuščal klerikalni jožefinizem, vendar že kot antropocentrični humanizem Rousseaujevega kova, ki ga je kot prvi osvojil in ki poslej še dolgo obvladuje vsega slovenskega duha. S tem smo se tudi končno priključili k humanizmu in so poslej vse njegove manifestacije tudi slovenske manifestacije. Z nastopom racionalizma je tudi božja milost že povsem človeška zadeva, saj tiči v naravi, se pravi v človeku samem, ki je dobrotljiv in nedolžen, skoraj enak Bogu samemu.