Tako je seveda tudi slovenske dežele oblil val humanizma, najprej kot nekoliko ugodnejši materialni položaj slovenskih ljudi, potem kot duhovna dobrina ... In tedaj se nas končno prime tudi humanizem, seveda v nekoliko razblaženi obliki, kakršno je dopuščal klerikalni jožefinizem, vendar že kot antropocentrični humanizem Rousseaujevega kova, ki ga je kot prvi osvojil in ki poslej še dolgo obvladuje vsega slovenskega duha. S tem smo se tudi končno priključili k humanizmu in so poslej vse njegove manifestacije tudi slovenske manifestacije.