In tako se človek, zlomljen in izničen, še naprej spoprijema na zemlji z vsem mogočim, da bi se napravil za izvoljenca božjega, največkrat in docela nezavedno tudi z samim. To je sicer še vedno doba sinov božjih, vendar kaj kmalu že doba, v kateri človek od nekoliko sramežljivega kulta človeka- preide h kultu čiste človečnosti: tedaj visoke navpičnice gotskih cerkva zamenja z vodoravno posvetno črto, sam pa si nadene prevzetna oblačila, v katerih je širši kot višji. Svojo usodo prevzame v lastne roke in začne delovati kot bog, čeprav se pri tem poleg razuma, s katerim naj bi obvladal svet, zanaša tudi na božjo milost.