Ta pravda pa seveda ni bila humanistična pravda, v imenu katere je nastopal fevdalni gospod, ampak je bila zares stara pravda, prejšnje stanje stvari, ko še ni bilo v človeku te neusmiljene razdvojenosti in ko je bil kmet s fevdalnim gospodom vred povzet v Bogu. »Le vkup, le vkup, uboga gmajna,« je bil torej klic revolte, ki se ni izvila iz prsi tlačanov samo zaradi dveh ali treh mernikov pšenice, temveč tudi zaradi fevdalčevega bogoskrunstva, ki je hotelo poteptati kar vse. Vse tisto, kar je bil kmet pred dolžan iztrgati iz sveta, si je prilastil grajski gospod in se odrešil, on - kmet pa naj bi bil do kraja pogubljen.