V tem globokem pesimizmu, v tem neponovljivem občutku nesreče, zavrženosti in bolečine pa se je kaj kmalu porodila čista človeška kultura: res da je človek nepreklicno pokvarjen in zavržen, a ta neozdravljiva narava prav zato nenehoma kliče k Bogu, četudi ji ne preostaja drugega kot krik. V tej razklanosti se je človek pripravljen spoprijeti kratko malo z vsem in vsakim in se napraviti za izvoljenca božjega. Naj je še tako očrnjen in preklet, naj je še tako zatiran, vedno znova je tudi od poklican in izvoljen.