Določena vrsta strahu in metafizičnega sramu ni dovoljevala, da bi radovedno opazoval stvari in zmeril svet: prepuščal je Bogu, kar je bilo božjega. Obvladovala sta ga predvsem usmiljenje in tožba, a zavest o človekovi revščini mu je bila še povsem tuja, saj je gledal nase - če je sploh kdaj gledal - kot na prigodno bitje. V svojem najglobljem bistvu je bil creatura, če naj verjamem Jacquesu Maritainu, del božjega stvarstva, ki ga je usmerjalo preprosto gibanje k vzvišenemu, k božjemu kraljestvu na zemlji.